Quiver Tree Forest in Giants Playground
Po poskusu ropa, smo se, kar se je dalo hitro, odpravili iz Windhoeka. Prej je bilo seveda potrebno zamenjati razbito šipo, kar nam je ravno toliko podrlo plan, da smo morali spotoma najti zasilno prenočišče. Drugi dan smo uspeli priti kar daleč na jug do prve postojanke v Quiver Tree Forest kamp blizu Keetmanshoopa. Tukaj smo občudovali precej redka istoimenska “drevesa”, ki v resnici to niso. Še posebej pridejo do izraza, ko jih vidiš v tako velikem številu kot tukaj. Za popestritev med drevesi in skalami živi na stotine majhnih živalc – skalnih pečinarjev (to bi naj bilo njihovo slovensko poimenovanje), ki jih pogosto zamešajo z glodavci, vendar je pravzaprav njihov najbližji sorodnik slon – ja, 5-tonska siva žival z velikimi ušesi. Da nam popoldan ne bi bilo dolgčas, smo se udeležili hranjenja gepardov, ki jih imajo v kampu; enega izmed nas je gepard skoraj ugriznil, ampak to je že zopet zgodba zase … :) V bližini je še ena znamenitost, in sicer tako imenovan Giant’s Playground – kamnita pokrajina, kjer so se nekoč igrali “velikani” – s pomočjo fotk nadaljne predstave prepuščam vaši domišljiji…
Maroko – Todra, Dades Gorge, Atlas
Spet se je našlo nekaj časa, zato nadaljujem s popotniškimi fotkami iz Maroka. Skalnate formacije iz Todre in Dades Gorge ne potrebujejo besedneg opisa oz. nasprotno, celo škodil bi jim lahko. Najbolje da si to ogledate v živo, če pa to ni možno, vam lahko v tolažbo ponudim nekaj fotk :) Podobno je tudi s pokrajinami Atlasa, na žalost pa smo ga le na hitro prečkali v enem dnevu.
Safari 2. del – Lake Manyara, Tarangire
Za konec safarija sta ostala še dva nacionalna parka, precej manjša, vendar pa s svojimi nekaj več kot 3000 kvadratnimi kilometri prav nič manj zanimiva. Kot dokaz bom opisal le en dogodek, da ne bo preveč teksta (konec koncev bi naj to bil le foto blog). Torej, opazimo razburjen trop opic, ki skače okoli neznane točke konflikta. Sprašujemo se, le kaj bi ta točka lahko bila. Ko se še nekoliko približamo, ugotovimo, da je ta točka bolj črta oz. vijuga, ki se ji z drugimi besedami reče kača, natančneje piton. In ne kakršenkoli piton, ampak piton, ki je pravkar pojedel eno članico opičjega tropa. Vsi smo ostali odprtih ust in tudi zaslonk :)
Safari 1. del, Serengeti in Ngorongoro krater
Safari v svahiliju, najbolj razširjenem jeziku vzhodnoafriških držav, pravzaprav pomeni na splošno potovanje. Zame pomeni čisto nekaj drugega, nekaj najboljšega kar lahko človek vidi, najboljše kar sem do sedaj doživel. Na tisoče živali od bivolov, gnujev, zeber, različnih antilop, žiraf, slonov, nosorogov, nilskih konjev, do znamenitih afriških plenilcev; vse kar si prej videl samo v dokumentarcih, zdaj doživiš v živo – neprecenljivo. In še mimogrede, velik odstotek dokumentarcev o afriških živalih je posnet prav v teh dveh nacionalnih parkih, ki sta skupaj velika kot naša Slovenija :). Spati v šotoru pod zvezdnim nebom in poslušati “smejanje” hijen ter smešnih zvokov divjih prašičkov, biti priča krvavemu lovu najhitrejšega tekača – geparda, dobiti želje za dobro jutro od čisto pravega slona, medtem ko lezeš iz šotora še popolnoma zaspan, fotografirati levjo družinico na nekaj metrov v džipu z odprto streho, pri čemer ti mama prav neprijazno pokaže zobe, vstati še v mraku na vrhu kraterja s premerom 20 km s pogledom na divjo Afriko pod seboj in se prebujati skupaj z njo; vse to so stvari, ki so nepredstavljive komur tega še ni doživel, zame nepozabne in upam, da ponovljive v čimkrajšem možnem času.
… in še najboljša pesem o Afriki :)
M.
Uganda 2010
Tokratno, zdaj lahko napišem že lanskoletno, potovanje po Afriki se je začelo v Ugandi. Do cilja v Dar es Salamu (Tanzanija) je bilo potrebno po grobi oceni prepotovati več kot dva tisoč kilometrov v enem mesecu, kar pa na afriških tleh vsekakor predstavlja izziv. Iz tega razloga je žal za Ugando ostalo nekaj manj časa, ki pa vseeno ni ostal neizkoriščen. Še posebej so ga začinili posebni, nenačrtovani dogodki, katerih zlahka ne pozabiš. Naj dam primer. Sredi ničesar iščeš prevoz za naprej, čudežno ustavi minibus, na katerem je očitno še nekaj prostora – super. Nenavadno, vsak potnik sedi na svojem lastnem sedežu, minibus ni nabasan do stropa. Kmalu se to izkaže še za slabše, saj je bus tako sposoben doseči neverjetno velike hitrosti na še bolj neverjetno slabih cestah, medtem ko se potniku porajajo vprašanja, kot so: “Koliko od štirih zavor sploh deluje? Kakšna je zavorna pot pri tej hitrosti s temi gumami?” ipd. Med razmišljanjem opaziš mahanje nekih ljudi v belih uniformah ob cesti, kar pa voznik očitno ignorira in to dvakrat zapored :). V tretje nas “možje v belem” le uspejo ustaviti, izkaže se, da so policisti. Po 20 minutnem prerekanju med njimi in voznikom si le drznem stopiti do enega izmed njih in vprašati, kaj za hudiča se dogaja in kako kaže z našim odhodom naprej. Policist mi prijazno, strokovno in v odlični angleščini razloži, da voznik nima vozniškega dovoljenja, dovoljenja za prevoz potnikov, minibus ni registriran in je tehnično neizpraven. Na koncu policist poudari, da je njegova naloga potnikom zagotoviti varen prevoz in posledično “naš” minibus ne gre nikamor več. Pogovor hitro prekine drug policist ter pokaže proti močvirju, ki se razprostira daleč okoli ceste. Kmalu ugotovimo, da smo ostali samo še potniki in policisti, voznik pa je pobegnil v močvirje – neverjetno :). Zgodba se nadaljuje v stilu: policist uredi prevoz dalje, minibus se sproti napolni do svoje trikratne kapacitete, tako da se prtljažna vrata ne dajo več zapreti, posledično pri veliki hitrosti zgubimo moj nahrbtnik, se ustavimo, da voznik teče 200 metrov nazaj ponj itd. Na koncu vse skupaj postane že prav smešno :).
V nadaljevanju je nekaj slik samo iz Ugande, v naslednji objavi pa sledi meni najljubši del potovanja – safari.
Lp!
M.
Afrika 2010
Afrika – ljubezen na prvi obisk? Prvi obisk? Odštejmo “lanski” Madagaskar, ki je skoraj celina zase, Djerba in podobno pa itak ne sodi v to isto divjo, “afriško” kategorijo. Ne vem, mislim, da je odgovor da, bo pa definitivno treba odpotovati tja še večkrat. Na vsak način pa vsakomur ostane globoko v spominu, tako ali drugače.
Ker se letošnje leto bliža koncu, objavljam zaenkrat vsaj tri fotke, ki so pred nekaj dnevi tudi sodelovale na našem tradicionalnem fotografskem natečaju Medicinske fakultete Univerze v Mariboru :). Kasneje pa sledijo še ostale po delih, od začetka potovanja pa do konca.
Srečno 2011.
M.
Madagaskar 2009
Po velikosti se Madagaskar uvršča na 4. mesto med otoki in na 46. mesto med državami. Po kriteriju edinstvenosti pa verjetno brez večjih težav zasede 1. mesto. To se občuti na vsakem koraku, v mestih in vaseh med ljudmi, ki so večinoma mešanica azijskih in afriških ljudstev, še bolj pa v naravi, saj naj bi na tako imenovanem Rdečem otoku prebivalo kar 5 % vseh rastlinskih in živalskih vrst na svetu, kar 80 % jih je endemičnih prav za Madagaskar. Izstopajo seveda lemurji, ki so bolj podobni kakšni plišasti igrački, kot pa pravi živali, kameleoni s svojimi čudovitimi barvami in še npr. fossa, po izgledu podobna manjši pumi, o kateri obstaja tudi mnogo lokalnih tabujev (na Madagaskarju znani kot fady).
Naše enomesečno potovanje smo omejili na osrednji in severo-vzhodni del otoka, glavni del pa so predstavljali trekingi po nacionalnih parkih. Obiskali smo jih 5, vsak zase poseben, popolnoma drugačen od ostalih. Od bolj sušnih pokrajin z znamenitimi koničastimi, apnenčastimi strukturami tsingy tsingy, do goratih predelov, kjer nadmorske višine presegajo celo naš Triglav, deževnega gozda, ki je dostopen samo s čolnom ali 5-dnevno hojo, otočka, kjer se srečata divja džungla in morje, kar še najbolj spominja na pokrajino iz filma Jurassic Park, pa do gozdov, po katerih na kilometre daleč odmevajo glasni klici indrijev, največjih lemurjev. Videli smo veliko in še več, npr. 13 vrst lemurjev v njihovem naravnem okolju, nekajkrat nas je celo obkolil cel trop in nam poklonil kar nekaj časa za opazovanje/fotografiranje (kaj bi takrat dal za kakšen boljši objektiv :)). V pogovorih z drugimi ljudmi smo ugotovili, da smo imeli veliko srečo glede opazovanja živali. Izstopa npr. kakih 20 min. dolgo srečanje s silky sifako, še posebej zaradi njegove redkosti, saj sodi med najbolj ogrožene primate na svetu, v naravi jih je samo še nekaj, v ujetništvu jih ni. Seveda našim pogledom niso ušli niti nešteti kameleoni, žabe, kače, gekoni, ptice, mongusi, razne žuželke ter zanimive rastline, večina z “madagascariensis” kot zadnjo besedo v latinskem poimenovanju.
V zadnjih nekaj dnevih smo si ogledali še Antananarivo, glavno mesto, in organizacijo Akamasoa, ki je nastala pod pokroviteljstvom človeka s slovenskimi koreninami, Pedra Opeke. Organizacija pomaga najrevnejšim Malgašem, da lahko nekako dostojno živijo, to pomeni, imeti streho nad glavo in službo, pa četudi je to delo v kamnolomu od zore do mraka za 2000 ariarijev na teden; 1 evro je vreden pribljižno 2800 ariarijev, pretvorbo naredite sami …
Madagaskar smo po enem mesecu kar težko zapustili, saj je bilo res super, edino kar nas je mučilo, je vprašanje o tem, kam oz. katero potovanje se sploh še lahko primerja s tem … V nadaljevanju je nekaj fotk, če se z miško pomaknete nad njimi, se pokaže kratek opis vsake.
M.
Za konec pa še par fotk hrane. Ja, res je tako dobro, kot izgleda, oz. še bolj. Izstopajo pa zagotovo zebujevi “stejki” in morska hrana vseh vrst!! Zraven pa seveda njihovo edinstveno pivo – THB, steklenica, 0,65 l, 5,4 % vol. :)
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji