Poroka Barbare in Dejana
Ko sta me takrat še kot zaročenca vprašala, ali bi hotel fotografirati njuno poroko, sem bil zelo počaščen, saj je Dejan moj bratranec, hkrati pa čutil še toliko večjo odgovornost kot navadno, da bo vse popolno :) Upam, da so fotke uresničile vajina pričakovanja. Celotna poroka je vsekakor presegla moja: od Dejanovega plesa, Barbarinega petja, do zaobljub obeh – super. Seveda so se izkazali tudi priči, ansambel Črna Mačka z Evo Boto na čelu in gostišče Smogavc. Draga mladoporočenca, želim vama vse najlepše!
Poroka Barbare in Gregorja
Tokrat kar s težavo ubesedim dogajanje enega izmed preteklih vikendov. Ekstravagantna poroka v vseh pogledih – decembrska, a brez snega; v ožjem krogu, a je vzbudila ogromno pozornosti; v Sloveniji, pa kljub temu delno tudi v Italiji; do zdaj moj najbolj VIP par, za fotografa pa dva dni zapored poskrbljeno kot bi se ženil jaz :)
Vse pohvale tudi Kobilarni Lipica in gradu Miramar – oba posestva sta naravnost čudovita.
Barbara in Gregor, še enkrat hvala za zaupanje in vse lepo v prihodnosti!
P.s. še več fotk bo objavljenih na moji novi spletni strani, ki jo boste lahko videli po novem letu.
Srečno 2016!
Poroka Ine in Janeza
Zdaj bi me pa lahko že skoraj proglasili za dežurnega poročnega fotografa svojih kolegov mladih zdravnikov. Tokrat kar v paru :) Za spremembo smo se prejšnji vikend premaknili bolj na severovzhod države, natančneje Gornjo Radgono, kjer sta se zgodila oba obreda, nato pa žurka v Cerkvenjaku. TIsti del Slovenije še nikoli ni razočaral. Lepa okolica, vedno prijazni ljudje, super gostoljubje Gostišča pri Antonu, kjer so še posebej lepo poskrbeli za fotografa :) Ina, Janez, priči, svatje pa itak vsi zakon. Karneval band, sicer iz Maribora, sem slišal prvič, ampak, ko na poroki pade kak komad od AC/DC, potem vem, da dolgčas ne bo. In tudi ni bilo … Ina in Janez, čestitke in veliko sreče še naprej!
Ruby, Ruby, Ruby, Ruby …
Pa naj bodo še tako dobre fotke, se ne morejo primerjati z vonjem 4-mesečnega pasjega mladička :)
Ruby, Ruby, Ruby, Ruby …
Quiver Tree Forest in Giants Playground
Po poskusu ropa, smo se, kar se je dalo hitro, odpravili iz Windhoeka. Prej je bilo seveda potrebno zamenjati razbito šipo, kar nam je ravno toliko podrlo plan, da smo morali spotoma najti zasilno prenočišče. Drugi dan smo uspeli priti kar daleč na jug do prve postojanke v Quiver Tree Forest kamp blizu Keetmanshoopa. Tukaj smo občudovali precej redka istoimenska “drevesa”, ki v resnici to niso. Še posebej pridejo do izraza, ko jih vidiš v tako velikem številu kot tukaj. Za popestritev med drevesi in skalami živi na stotine majhnih živalc – skalnih pečinarjev (to bi naj bilo njihovo slovensko poimenovanje), ki jih pogosto zamešajo z glodavci, vendar je pravzaprav njihov najbližji sorodnik slon – ja, 5-tonska siva žival z velikimi ušesi. Da nam popoldan ne bi bilo dolgčas, smo se udeležili hranjenja gepardov, ki jih imajo v kampu; enega izmed nas je gepard skoraj ugriznil, ampak to je že zopet zgodba zase … :) V bližini je še ena znamenitost, in sicer tako imenovan Giant’s Playground – kamnita pokrajina, kjer so se nekoč igrali “velikani” – s pomočjo fotk nadaljne predstave prepuščam vaši domišljiji…
Patricija, Jaka in prav posebna poroka
Kdo pravi, da morajo vse poroke potekati na enak način? Nasprotno sta pretekli petek dokazala Patricija in Jaka, ki sta pograbila svoje all-starke, hop in že sta bila poročena! Kakšen dokaz poleg podpisov v matični knjigi kljub temu ne škodi, to pa je bila moja naloga, ki ne bi mogla biti prijetnejša, še posebej zaradi njune hčerkice Line, ki nas je pridno spremljala in vztrajno pozirala – moram priznati, da brihtnejše in zabavnejše petletnice še nisem uspel srečati! Patricija in Jaka, uživajta!
Poroka Urške in Tomaža
Mineva še ne dva tedna od poročnega dne in ob današnjih temperaturah blizu 30 stopinj si kar nekoliko težko zamislimo vreme, ki nam ga je dodelila narava tisto soboto. Začeli smo že zjutraj v Mariboru in lilo je kot iz škafa, nadaljevali v Slovenski Bistrici, kjer je potekal cerkveni obred, dež se ni dal, mi pa tudi ne, zato smo vztrajno nadaljevali proti Rogli in se ustavili na končni destinaciji v gostišču Smogavc, ki je služil kot prizorišče civilnega obreda ter seveda zabave. Ups, čage, da me Mariborčani ne okarajo. Za čago je poskrbel band Deja Vu, ki se mi je že drugič potrdil za super izbiro. Vmes smo izkoristili vsako sekundo, ko se je dež na trenutke umiril za fotko ali dve. Razen tega, da elektronika in voda ne gresta skupaj, kot fotograf pravzaprav nisem imel težkega dela, za nasmejane obraze svatov je skrbel kar ženin, katerega vsaka izrečena beseda je bila smešna, nevesta pa v nasprotju z njenimi lastnimi zatrjevanji izredno fotogenična. Nič lažjega :) Urška in Tomaž, vse dobro in lep pozdrav v južne kraje.
Namibija
Prejšnji teden smo se vrnili s 5-tedenske avanture po že dolgo željeni državi na jugozahodu Afrike – Namibiji, no za dva dni smo skočili še preko vzhodne meje v Bocvano, ampak to je bilo ravno toliko, da lahko rečemo, da smo bili tam :)
V Namibiji živi približno dva milijona ljudi, tako kot v Sloveniji, le da je Namibija 40-krat večja od naše državice in je takoj za Mongolijo druga najredkeje naseljena na svetu. To se tudi občuti, saj se zna zgoditi, da se voziš cel dan in ne srečaš drugega avtomobila. Javni prevoz skoraj ne obstaja, tako da je bil edini pravi način potovanja najeti lastnega terenca s šotorom na strehi. Bivanja v lodgih si nismo mogli privoščiti, saj stanejo tudi nekaj sto evrov na osebo na noč, a kaj je lepšega, kot da ti ponoči delajo družbo razne manjše oz. večje živalce, kot recimo dva ogromna oriksa, katera smo tri dni zapored opazovali, medtem ko sta ponoči vztrajno topotala okoli naših šotorov. Veliko ljudi ima pomisleke ravno v tej smeri, vendar je z nekaj previdnosti vsak strah odveč, saj so živali pametnejše in se ljudem že v naprej na daleč izognejo, če se le da. Žal pa za našo izbrano vrsto ne morem napisati česa podobnega, namreč čisto prvi dan v prestolnici sva bila v bistvu tarča ropa, ki se na srečo ni iztekel v prid napadalcem. Med čakanjem pri rdeči luči so trije moški obkolili avto, z velikim kamnom razbili zadnjo šipo in zagrabili moj foto nahrbtnik, v katerem ni bila samo vsa foto oprema, temveč tudi večja količina gotovine, kreditne kartice, dokumenti in ostalo … Še danes ne vem, kako se mi je uspelo z eno roko stegniti nazaj, prijeti nahrbtnik, z drugo pa volan in speljati, medtem pa povleči ruzak naprej. Verjetno mi bo za zmeraj v spominu ostala slika, kako so nahrbtnik potegnili že na pol iz vozila :)
Spodaj je nekaj fotk z nakjučnih delov poti, nato pa lepo po vrsti!
Joshua Tree National Park
Joshua Tree nacionalni park je pravi mali biser v južni Kaliforniji. Po ameriških merilih mali, nekaj več kot tri tisoč kvadratnih kilometrov, po slovenskih niti ne, tako da nam tam seveda ni bilo dolgčas. Nahajali smo se na stičišču puščave Mojave in puščave Colorado, kar je botrovalo zelo raznoliki pokrajini in rastlinju. Glavna atrakcija so seveda drevesa, po katerih ima park tudi ime in res so prekrasna, ob sončnem vzhodu, zahodu ali pa le ob soju zvezd, njihovo ogromno število le še potencira vse skupaj. Vsekakor ena lepših lokacij z našega potepanja.
S tem končno tudi zaključujem poročanje o jugozahodnem delu ZDA. Videli smo ogromno, tempo je bil kar hud, pa kljub temu smo veliko izpustili. Zagotovo se bo potrebno še kdaj vrniti.
Čez dva dni se odpravljamo na do zdaj največji potovalni izziv – 36 dni divje Namibije, mogoče tudi Bocvane. Se vidimo kmalu spet s svežimi fotografijami!
Las Vegas
Za predzadnji post iz ZDA sem izbral Las Vegas, ki nam je v osnovi služil kot izhodiščna točka, kljub temu pa smo ga ob treh nočitvah še kar temeljito pregledali. To je pa tudi vse, kar bom napisal in se držal dobre stare fraze: “What happens in Vegas, stays in Vegas.” :)
Saguaro, Grand Canyon NP in Route 66
Slavni Grand Canyon je s svojo veličino seveda dih jemajoč, velika slaba stran pa je precejšnja gneča, tudi ob našem obisku, ko naj bi bila nizka sezona. Zaradi tega smo tam prespali le eno noč in se nato odpravili naprej. Nasprotno pa je prava majhna poslastica Saguaro NP, kjer lahko vidimo nešteto istoimenskih kaktusov, posamični primerki v velikosti tudi do več metrov – super motiv ob sončnem zahodu! Route 66 pa ne potrebuje posebnega komentarja, če si že ravno v bližini, se moraš peljati po njej, vsaj nekaj kilometrov :)
Hrtji novoletni sprehod 2015
Kako lepo je posvojiti hrta (pravzaprav kateregakoli psa), smo se ponovno spomnili ob vstopu v novo leto na zdaj že tradicionalnem novoletnem sprehodu po Mariboru. Kot se za vzornega psa (lastnika) spodobi, so se hrtki pustili fotografirati samo na povodcu, no, na eni fotki pa sem le ujel tudi enega poredneža brez ;)
Petrified Forest NP, White Sands National Monument
Po daljšem premoru nadaljujem z naslednjo objavo fotografij z našega potovanja po ZDA. Na zalogi imam še nekaj paketov fotk; vem, da bi marsikdo že rad videl fotke s katerega čisto drugega dela sveta, ampak, kaj morem, če pa je obiskana destinacija ponujala toliko različnih pokrajin, ki jih nismo mogli izpustiti. Prvi del je iz NP Petrified Forest v Arizoni, ki je močno presegel moja pričakovanja. Tam lahko vidimo fosilizirana debla dreves, ki so živela pred mnogo milijoni let, danes pa okamenela ležijo po slikoviti pokrajini in dajejo izgled, kot da bi jih nekdo za okras skrbno razporedil naokoli. Na nekaj fotkah sem jih za boljšo predstavo prikazal tudi pobližje. V drugem delu pa smo se odpravili 600 km stran v New Mexico, natančneje White Sands NP, kjer pa smo uživali v prostranosti puščave, katere glavna značilnost je, kot lahko sklepate že iz imena, popolnoma bel pesek. Še posebej zanimivo za tiste, ki ste že vajeni klasične, “rumeno-oranžne” barve puščave.
Mesa Verde in Canyon de Chelly
Messa Verde National Park in Canyon de Chelly National Monument nas oba popeljeta kar nekaj stoletij v preteklost, kar nam da misliti, kako so ljudje takrat preživeli v tej neizprosni pokrajini. Zanimivo si je bilo ogledati njihova bivališča, ki so si jih izdelali kar v živi skali in nastale so prave manjše vasi. Lokacija? Oba blizu točke “Four Corners”, ki je meja štirih zveznih držav, prvi v Koloradu, drugi pa 250 km stran v Arizoni. Za razliko od naravnih ali kulturnih znamenitosti, za katere že v naprej vsaj približno veš, kaj pričakovati, pa so najlepši trenutki potovanj sprotna presenečanja. Primer? Med vožnjo po brezpotjih še pred sončnim vzhodom, ko niti ne veš točno, kje si, hiter pogled proti soncu za oceno koliko časa je še, da ujameš pravo svetlobo, na obzorju pa trije prosto sprehajajoči se konji pred kuliso še temno modrega neba s prvimi toplimi žarki nasproti.
Svetovni dan živali
Ponovno je tukaj 4. oktober – svetovni dan živali. Imejmo jih radi… ne samo enkrat na leto.
Poroka Nine in Roberta
Preteklo soboto sem imel čast fotografirati poroko Nine in Roberta. Vreme nas seveda ni presenetilo, saj zadnje čase itak neprestano dežuje in nič drugače ni bilo tudi ta dan. Pravzaprav je na trenutke lilo kot iz škafa. Najmanj sta se sekirala prav ženin in nevesta, ki sta se popolnoma prepustila toku dogodkov in prav je tako. Pravijo, da naj bi dež na poročni dan prinašal srečo; sam sicer na splošno takim pravljicam ne verjamem, definitivno pa vem, glede na preživete trenutke z Nino in Robertom, da jima sreče in ljubezni ne manjka zdaj in jima je ne bo manjkalo tudi v prihodnje.
Monument Valley
Monument Valley – še ena “must see” destinacija zahoda ZDA in verjetno prva asociacija večine ljudi ob izrazu divji zahod. Slednje predvsem po zaslugi Hollywooda, ki je tukaj posnel mnogo slavnih filmov. Brez nadaljnega izgubljanja nepotrebnih besed – res je, priznam, pokrajina je res slikovita in kljub temu, da nismo uporabljali filmske kamere, je tudi fotoaparat prišel kar prav :)
Lake Powell, Horseshoe Bend, Antelope Canyon
V Arizoni smo si kot izhodiščno točko izbrali manjše mesto Page, ki samo po sebi ni nič posebnega, česar pa nikakor ni mogoče reči za njegovo okolico. Naj samo omenim jezero Powell, nato znameniti Horseshoe Bend, kjer reka Colorado naredi svoj znameniti zavoj in pa fotografski raj – Antelope Canyon. Slednji je ena izmed kreacij narave, ki bi jo moral izkusiti vsak popotnik oz. fotograf, s tem da bi le temu moral nekdo po določenem času prisilno vzeti fotoaparat, da bi lahko nato samo še užival v kanjonu brez psihičnega pritiska narediti samo še eno dobro fotko :)
Poroka – Janja in Janez
Minilo je že kar nekaj časa, odkar sem fotografiral zadnjo poroko na Dolenjskem. Tokrat smo se, po tem ko se je po vseh običajnih testiranjih ženin izkazal za vrednega ženiti, odpravili do kapele v Lurdu pri Šentjerneju. Na krasni lokaciji med visokimi krošnjami dreves se je odvil cerkveni del poroke in krst najnovejšega člana družinice, nato pa smo se odpravili v Kostanjevico na Krki, natančnjeje njihov samostan, kateri se mi zdi ena izmed boljših opcij civilne poroke pri nas. Kot nalašč je notranjost ravno krasila razstava/instalacija z naslovom Koprnenje po svetlobi in ob vstopu smo vsi res doživeli “vau” efekt. Da pa ne bi šlo vse kot po maslu, našega foto sessiona na mojo žalost zaradi uradnih ur nismo mogli izvesti v samostanu, zato smo se namenili odpraviti v okolico in izkoristiti znamenite strukture “Forma viva”, takrat pa so se črni oblaki, ki jih prej večino dneva ni bilo na spregled, odločili popustiti in ulilo se je kot iz škafa. Naliv smo interpretirali kot naravno potrditev trdno sklenjene zveze mladoporočencev in se odpravili v gostišče Žolnir še dokončno proslavit. Janja in Janez, srečno še naprej!
Bryce Canyon National Park
Brez pretiravanja lahko za naslednji park z našega popotovanja ponovno napišem, da je izjemen. Na zemljevidu ga najdete v jugozahodnem Utah, leži pa na konkretni nadmorski višini do 2700 m, kar smo občutili tudi na svoji koži, ko smo se spopadali celo s temperaturami pod lediščem. Glavna znamenitost te pokrajine je, ne boste verjeli, še stotič, kamenje, ponovno rdeče, tokrat v za nas novih formacijah v obliki ogromnih stebrov s tu in tam malo dodatka bele in oranžne barve. Kdor osebno ne doživi norih pogledov in sprehodov med kreacijami narave, bi si mislil, da se bo Slovenec z zelene dežele do zdaj že naveličal pustega skalovja z bolj malo rastlinja. No, upam, da fotke prepričajo v nasprotno.
Capitol Reef National Park, Red Canyon
V Capitol Reef nacionalni park smo verjetno prispeli v idealnem času – na vrhuncu čudovite jeseni z vsemi njenimi toplimi barvami listja dreves. Tukaj smo si pravzaprav bolj kot ne odpočili od vseh naporov in lenarili v krasnem kampu, v katerem smo bili skoraj sami, delili smo si ga le z raznimi živalmi, recimo srnami, ki so se prosto sprehajale naokoli, pa tudi kakšen divji puran se je našel poleg ostalega. Na poti proti slavnemu Bryce Canyon nacionalnemu parku se je sončni zahod približeval prehitro, zato se je bilo seveda potrebno nekje ustaviti in izkoristiti čas – “golden hour” in narediti kakšno dobro fotko. Majhen, a zato nič manj poseben, Red Canyon se je izkazal za super izbiro. Barva skal, kot je razvidno že iz imena, ni skrivnost, podobno kot je v marsikaterem parku v teh koncih, le da je v Red Canyon-u rdeča res intenzivno rdeča. Tudi v siju mesečine (na zadnji fotografiji) je neverjetno zažarela :)
Canyonlands National Park
V Canyonlands nacionalni park smo prišli brez nekih hudih pričakovanj in zato bili pozitivno presenečeni nad ponovno čisto novo, posebno pokrajino z izjemnimi razgledi nad kanjoni, ki sta jih ustvarila Green River in Colorado River. Zaradi pomanjkanja časa pravega trekinga v surovo divjino nismo uspeli doživeti, mogoče niti nič slabega, saj gre tukaj za res enega izmed bolj odročnih krajev. O tem se lahko prepričamo v filmu 127 Hours, posnetem po resničnem dogodku, kjer se je mlad popotnik zagozdil med skale in se po več dneh rešil na edini možen način, (opozarjam – spoiler alert), tako da si je sam odrezal eno roko. Prespali smo le enkrat in to na zadnjem od samo desetih mest, ki so v parku na voljo za kampirat. Z nekaj iznajdljivosti oziroma rahlim trikom smo si priborili naše mesto pod soncem. Edina znamenitost, kjer je najverjetneje vedno gneča, je popularni Mesa Arch. Spodnji del oboka namreč med sončnim vzhodom za nekaj trenutkov zažari, kot da bi bil umetno osvetljen. Kakorkoli že, narava se je v našem primeru odločila, da ne bo prenašala te neugledne gneče fotografov in je tik pred tem, ko bi sonce pokukalo izza skal, nad nas poslala oblake in fotografije so splavale po vodi. Pa še prav je imela!
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji