Joshua Tree National Park
Joshua Tree nacionalni park je pravi mali biser v južni Kaliforniji. Po ameriških merilih mali, nekaj več kot tri tisoč kvadratnih kilometrov, po slovenskih niti ne, tako da nam tam seveda ni bilo dolgčas. Nahajali smo se na stičišču puščave Mojave in puščave Colorado, kar je botrovalo zelo raznoliki pokrajini in rastlinju. Glavna atrakcija so seveda drevesa, po katerih ima park tudi ime in res so prekrasna, ob sončnem vzhodu, zahodu ali pa le ob soju zvezd, njihovo ogromno število le še potencira vse skupaj. Vsekakor ena lepših lokacij z našega potepanja.
S tem končno tudi zaključujem poročanje o jugozahodnem delu ZDA. Videli smo ogromno, tempo je bil kar hud, pa kljub temu smo veliko izpustili. Zagotovo se bo potrebno še kdaj vrniti.
Čez dva dni se odpravljamo na do zdaj največji potovalni izziv – 36 dni divje Namibije, mogoče tudi Bocvane. Se vidimo kmalu spet s svežimi fotografijami!
Las Vegas
Za predzadnji post iz ZDA sem izbral Las Vegas, ki nam je v osnovi služil kot izhodiščna točka, kljub temu pa smo ga ob treh nočitvah še kar temeljito pregledali. To je pa tudi vse, kar bom napisal in se držal dobre stare fraze: “What happens in Vegas, stays in Vegas.” :)
Saguaro, Grand Canyon NP in Route 66
Slavni Grand Canyon je s svojo veličino seveda dih jemajoč, velika slaba stran pa je precejšnja gneča, tudi ob našem obisku, ko naj bi bila nizka sezona. Zaradi tega smo tam prespali le eno noč in se nato odpravili naprej. Nasprotno pa je prava majhna poslastica Saguaro NP, kjer lahko vidimo nešteto istoimenskih kaktusov, posamični primerki v velikosti tudi do več metrov – super motiv ob sončnem zahodu! Route 66 pa ne potrebuje posebnega komentarja, če si že ravno v bližini, se moraš peljati po njej, vsaj nekaj kilometrov :)
Monument Valley
Monument Valley – še ena “must see” destinacija zahoda ZDA in verjetno prva asociacija večine ljudi ob izrazu divji zahod. Slednje predvsem po zaslugi Hollywooda, ki je tukaj posnel mnogo slavnih filmov. Brez nadaljnega izgubljanja nepotrebnih besed – res je, priznam, pokrajina je res slikovita in kljub temu, da nismo uporabljali filmske kamere, je tudi fotoaparat prišel kar prav :)
Lake Powell, Horseshoe Bend, Antelope Canyon
V Arizoni smo si kot izhodiščno točko izbrali manjše mesto Page, ki samo po sebi ni nič posebnega, česar pa nikakor ni mogoče reči za njegovo okolico. Naj samo omenim jezero Powell, nato znameniti Horseshoe Bend, kjer reka Colorado naredi svoj znameniti zavoj in pa fotografski raj – Antelope Canyon. Slednji je ena izmed kreacij narave, ki bi jo moral izkusiti vsak popotnik oz. fotograf, s tem da bi le temu moral nekdo po določenem času prisilno vzeti fotoaparat, da bi lahko nato samo še užival v kanjonu brez psihičnega pritiska narediti samo še eno dobro fotko :)
Capitol Reef National Park, Red Canyon
V Capitol Reef nacionalni park smo verjetno prispeli v idealnem času – na vrhuncu čudovite jeseni z vsemi njenimi toplimi barvami listja dreves. Tukaj smo si pravzaprav bolj kot ne odpočili od vseh naporov in lenarili v krasnem kampu, v katerem smo bili skoraj sami, delili smo si ga le z raznimi živalmi, recimo srnami, ki so se prosto sprehajale naokoli, pa tudi kakšen divji puran se je našel poleg ostalega. Na poti proti slavnemu Bryce Canyon nacionalnemu parku se je sončni zahod približeval prehitro, zato se je bilo seveda potrebno nekje ustaviti in izkoristiti čas – “golden hour” in narediti kakšno dobro fotko. Majhen, a zato nič manj poseben, Red Canyon se je izkazal za super izbiro. Barva skal, kot je razvidno že iz imena, ni skrivnost, podobno kot je v marsikaterem parku v teh koncih, le da je v Red Canyon-u rdeča res intenzivno rdeča. Tudi v siju mesečine (na zadnji fotografiji) je neverjetno zažarela :)
Canyonlands National Park
V Canyonlands nacionalni park smo prišli brez nekih hudih pričakovanj in zato bili pozitivno presenečeni nad ponovno čisto novo, posebno pokrajino z izjemnimi razgledi nad kanjoni, ki sta jih ustvarila Green River in Colorado River. Zaradi pomanjkanja časa pravega trekinga v surovo divjino nismo uspeli doživeti, mogoče niti nič slabega, saj gre tukaj za res enega izmed bolj odročnih krajev. O tem se lahko prepričamo v filmu 127 Hours, posnetem po resničnem dogodku, kjer se je mlad popotnik zagozdil med skale in se po več dneh rešil na edini možen način, (opozarjam – spoiler alert), tako da si je sam odrezal eno roko. Prespali smo le enkrat in to na zadnjem od samo desetih mest, ki so v parku na voljo za kampirat. Z nekaj iznajdljivosti oziroma rahlim trikom smo si priborili naše mesto pod soncem. Edina znamenitost, kjer je najverjetneje vedno gneča, je popularni Mesa Arch. Spodnji del oboka namreč med sončnim vzhodom za nekaj trenutkov zažari, kot da bi bil umetno osvetljen. Kakorkoli že, narava se je v našem primeru odločila, da ne bo prenašala te neugledne gneče fotografov in je tik pred tem, ko bi sonce pokukalo izza skal, nad nas poslala oblake in fotografije so splavale po vodi. Pa še prav je imela!
San Francisco, Bonneville
Od načrtovanih treh dni v San Fransciscu nisem pričakoval kaj posebnega, ker me načeloma mesta ne zanimajo toliko kot narava. Kakšna zmota. To mesto je res nekaj posebnega; isto sem naknadno slišal tudi od vsakega, ki je tam že bil. Fotoaparat je bil sicer v drugem planu, je bil pa utrip mesta toliko bolj pristno doživet. Zagotovo se sem še kdaj vrnem.
Od SF smo se nato odpravili proti 10 ur vožnje oddaljenim Bonneville salt flats. Takrat smo že bili vajeni večjih razdalj, zato smo tudi s to potjo opravili kot za šalo. Bonneville slane ravnine so najbolj znane po podiranju hitrostnih rekordov. Na srečo nismo naleteli na kakšen tak dogodek in smo imeli to krasno pokrajino čisto zase. Super :)
Od Las Vegasa do San Francisca
Zanimivo je pravzaprav postalo že tri dni pred odhodom v ZDA, ko smo na lastni koži ugotovili, da se zadeve ne odvijajo samo v Sloveniji v “banana republica style”, ampak tako delujejo tudi preko luže. Skratka, tik pred odhodom se je zgodil “government shutdown”, domov so poslali skoraj milijon javnih uslužbencev, posledično so bili zaprti tudi nacionalni parki – naša glavna interesna destinacija. Na srečo našega plana prvi teden to ni preveč zmotilo, saj smo poleg San Francisca obiskali lokacije, ki ne spadajo pod NP, zato pa niso bile nič manj zanimive. Naj jih le na kratko omenim. Bodie – zapuščeno mesto iz časov zlate mrzlice, ki so ga do danes ohranili takšnega, kot so ga takrat zapustili še zadnji iskalci zlata. Mono lake – veliko, slano, starodavno jezero, okoli katerega nastajajo impresivne apnenčaste strukture – tufe. Mammoth hot springs – naravni vroči vrelci, v katerih smo se kopali sredi puščave. Za konec pa še, vsaj zame, najbolj zanimiv del tega dela poti – White mountains, sušno gorovje, visoko krepko čez 3000 metrov, kjer lahko vidimo najstarejša drevesa na svetu. Pokrajina, ki bolj spominja na teren s katerega drugega planeta, po njem pa posamezni bori, stari tja do 5000 let. Vrhunsko.
USA 2013
Včeraj smo se vrnili z enomesečnega potepanja po jugozahodnem delu ZDA. “Wild wild west”, drži, divji, pa tudi izjemno lep. Prevoženih je bilo okoli 10600 km, videnega in doživetega ogromno … Za začetek ena fotka, ki je nastala na podlagi spanja na lokaciji v avtu, vstajanja pred sončnim vzhodom, vožnje po nepoznanem terenu v puščavo in še dodatnega pešačenja 2 km do motiva. Za piko na i pa še stojalo, brezžični prožilec in plezanje na skalo :)
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji