Photo Blog

Posts tagged “Travel

USA 2013

Včeraj smo se vrnili z enomesečnega potepanja po jugozahodnem delu ZDA. “Wild wild west”, drži, divji, pa tudi izjemno lep. Prevoženih je bilo okoli 10600 km, videnega in doživetega ogromno … Za začetek ena fotka, ki je nastala na podlagi spanja na lokaciji v avtu, vstajanja pred sončnim vzhodom, vožnje po nepoznanem terenu v puščavo in še dodatnega pešačenja 2 km do motiva. Za piko na i pa še stojalo, brezžični prožilec in plezanje na skalo :)

Hope arch

Advertisements

Maroko – Od Fesa preko Srednjega Atlasa do Erfouda

V bistvu je bil to začetek poti, puščava iz prejšnjih postov pa je sledila.  Po začetnih zapletih pri rentanju avta smo dobili čisto novega Peugeota in se, kar se je dalo hitro, odpravili z letališča v Fesu proti jugu. Pot nas je vodila preko Srednjega Atlasa, kjer so pokrajine neverjetno lepe. Občudovanja ni pokvarilo niti deževno vreme, pravzaprav nam je bilo žal, da v planu ni bilo več dni za te kraje. Naslednjič zagotovo! Če je katera država primerna za rent-a-car, potem je to sigurno Maroko – ceste lepe, promet soliden, no, dokler ne prideš v Marrakech. Tam nastane iz uradno enopasovnice, dvo- ali tripasovnica, kar se še posebej zaplete na krožnem prometu in semaforjih, ki jih nihče ne upošteva. Še dobro, da je do tja manjkalo še precej kilometrov, tako da sem se imel čas navaditi maroške vožnje. :)

 

 


Maroko – Puščava – 1. del

Ste že bili v puščavi? Seveda, marsikdo je bil. Nekaj manj pa vas je bilo tam med puščavsko nevihto. :) Pa ne mislim v terencu, ampak na hrbtu kamele in v ne najbolj primernih oblačilih. Na tone drobnega peska v kombinaciji z vetrom, slabše ne bi moglo biti. Nato še dež, za katerega bi sklepal, da bo zadevo še poslabšal, vendar če ne bi dvomil v vodotesnost moje fototorbe, je bila voda pravo olajšanje proti pesku v očeh. Fotoaparat je tako seveda ostal skrbno zapakiran do naslednjega jutra, ko smo se prebudili pod jasnim nebom.


Safari 1. del, Serengeti in Ngorongoro krater

Safari v svahiliju, najbolj razširjenem jeziku vzhodnoafriških držav, pravzaprav pomeni na splošno potovanje. Zame pomeni čisto nekaj drugega, nekaj najboljšega kar lahko človek vidi, najboljše kar sem do sedaj doživel. Na tisoče živali od bivolov, gnujev, zeber, različnih antilop, žiraf, slonov, nosorogov, nilskih konjev, do znamenitih afriških plenilcev; vse kar si prej videl samo v dokumentarcih, zdaj doživiš v živo – neprecenljivo. In še mimogrede, velik odstotek dokumentarcev o afriških živalih je posnet prav v teh dveh nacionalnih parkih, ki sta skupaj velika kot naša Slovenija :). Spati v šotoru pod zvezdnim nebom in poslušati “smejanje” hijen ter smešnih zvokov divjih prašičkov, biti priča krvavemu lovu najhitrejšega tekača – geparda, dobiti želje za dobro jutro od čisto pravega slona, medtem ko lezeš iz šotora še popolnoma zaspan, fotografirati levjo družinico na nekaj metrov v džipu z odprto streho, pri čemer ti mama prav neprijazno pokaže zobe, vstati še v mraku na vrhu kraterja s premerom 20 km s pogledom na divjo Afriko pod seboj in se prebujati skupaj z njo; vse to so stvari, ki so nepredstavljive komur  tega še ni doživel, zame nepozabne in upam, da ponovljive v čimkrajšem možnem času.

… in še najboljša pesem o Afriki :)

M.


Uganda 2010

Tokratno, zdaj lahko napišem že lanskoletno, potovanje po Afriki se je začelo v Ugandi. Do cilja v Dar es Salamu (Tanzanija) je bilo potrebno po grobi oceni prepotovati več kot dva tisoč kilometrov v enem mesecu, kar pa na afriških tleh vsekakor predstavlja izziv. Iz tega razloga je žal za Ugando ostalo nekaj manj časa, ki pa vseeno ni ostal neizkoriščen. Še posebej so ga začinili posebni, nenačrtovani dogodki, katerih zlahka ne pozabiš. Naj dam primer. Sredi ničesar iščeš prevoz za naprej, čudežno ustavi minibus, na katerem je očitno še nekaj prostora – super. Nenavadno, vsak potnik sedi na svojem lastnem sedežu, minibus ni nabasan do stropa. Kmalu se to izkaže še za slabše, saj je bus tako sposoben doseči neverjetno velike hitrosti na še bolj neverjetno slabih cestah, medtem ko se potniku porajajo vprašanja, kot so: “Koliko od štirih zavor sploh deluje? Kakšna je zavorna pot pri tej hitrosti s temi gumami?” ipd. Med razmišljanjem opaziš mahanje nekih ljudi v belih uniformah ob cesti, kar pa voznik očitno ignorira in to dvakrat zapored :). V tretje nas “možje v belem” le uspejo ustaviti, izkaže se, da so policisti. Po 20 minutnem prerekanju med njimi in voznikom si le drznem stopiti do enega izmed njih in vprašati, kaj za hudiča se dogaja in kako kaže z našim odhodom naprej. Policist mi prijazno, strokovno in v odlični angleščini razloži, da voznik nima vozniškega dovoljenja, dovoljenja za prevoz potnikov, minibus ni registriran in je tehnično neizpraven. Na koncu policist poudari, da je njegova naloga potnikom zagotoviti varen prevoz in posledično “naš” minibus ne gre nikamor več. Pogovor  hitro prekine drug policist ter pokaže proti močvirju, ki se razprostira daleč okoli ceste. Kmalu ugotovimo, da smo ostali samo še potniki in policisti, voznik pa je pobegnil v močvirje – neverjetno :). Zgodba se nadaljuje v stilu: policist uredi prevoz dalje, minibus se sproti napolni do svoje trikratne kapacitete, tako da se prtljažna vrata ne dajo več zapreti, posledično pri veliki hitrosti zgubimo moj nahrbtnik, se ustavimo, da voznik teče 200 metrov nazaj ponj itd. Na koncu vse skupaj postane že prav smešno :).

V nadaljevanju je nekaj slik samo iz Ugande, v naslednji objavi pa sledi meni najljubši del potovanja – safari.

Lp!

M.


Vesela novica :)

Novica, ki je že skoraj ne bi mogel več tako poimenovati, saj je stara že kar nekaj časa, pa vseeno:

Naslednja destinacija je določena, letalske karte kupljene. Uganda & Tanzania, here we come :) Zdaj zbiramo sredstva za Canon EF 70-200mm f/4.0 L IS USM + ostala foto-oprema, št. transakcijskega računa dobite po mailu :)

Zraven prilagam nekaj fotk raznih rožic, ki sicer nimajo veze z novico, fotke so pa le :)

M.


Madagaskar 2009

Po velikosti se Madagaskar uvršča na 4. mesto med otoki in na 46. mesto med državami. Po kriteriju edinstvenosti pa verjetno brez večjih težav zasede 1. mesto. To se občuti na vsakem koraku, v mestih in vaseh med ljudmi, ki so večinoma mešanica azijskih in afriških ljudstev, še bolj pa v naravi, saj naj bi na tako imenovanem Rdečem otoku prebivalo kar 5 % vseh rastlinskih in živalskih vrst na svetu, kar 80 % jih je endemičnih prav za Madagaskar. Izstopajo seveda lemurji, ki so bolj podobni kakšni plišasti igrački, kot pa pravi živali, kameleoni s svojimi čudovitimi barvami in še npr. fossa, po izgledu podobna manjši pumi, o kateri obstaja tudi mnogo lokalnih tabujev (na Madagaskarju znani kot fady).

Naše enomesečno potovanje smo omejili na osrednji in severo-vzhodni del otoka, glavni del pa so predstavljali trekingi po nacionalnih parkih. Obiskali smo jih 5, vsak zase poseben, popolnoma drugačen od ostalih. Od bolj sušnih pokrajin z znamenitimi koničastimi, apnenčastimi strukturami tsingy tsingy, do goratih predelov, kjer nadmorske višine presegajo celo naš Triglav, deževnega gozda, ki je dostopen samo s čolnom ali 5-dnevno hojo, otočka, kjer se srečata divja džungla in morje, kar še najbolj spominja na pokrajino iz filma Jurassic Park, pa do gozdov, po katerih na kilometre daleč odmevajo glasni klici indrijev, največjih lemurjev. Videli smo veliko in še več, npr. 13 vrst lemurjev v njihovem naravnem okolju, nekajkrat nas je celo obkolil cel trop in nam poklonil kar nekaj časa za opazovanje/fotografiranje (kaj bi takrat dal za kakšen boljši objektiv :)). V pogovorih z drugimi ljudmi smo ugotovili, da smo imeli veliko srečo glede opazovanja živali. Izstopa npr. kakih 20 min. dolgo srečanje s silky sifako, še posebej zaradi njegove redkosti, saj sodi med najbolj ogrožene primate na svetu, v naravi jih je samo še nekaj, v ujetništvu jih ni. Seveda našim pogledom niso ušli niti nešteti kameleoni, žabe, kače, gekoni, ptice, mongusi, razne žuželke ter zanimive rastline, večina z “madagascariensis” kot zadnjo besedo v latinskem poimenovanju.

V zadnjih nekaj dnevih smo si ogledali še Antananarivo, glavno mesto, in organizacijo Akamasoa, ki je nastala pod pokroviteljstvom človeka s slovenskimi koreninami, Pedra Opeke. Organizacija pomaga najrevnejšim Malgašem, da lahko nekako dostojno živijo, to pomeni, imeti streho nad glavo in službo, pa četudi je to delo v kamnolomu od zore do mraka za 2000 ariarijev na teden; 1 evro je vreden pribljižno 2800 ariarijev, pretvorbo naredite sami …

Madagaskar smo po enem mesecu kar težko zapustili, saj je bilo res super, edino kar nas je mučilo, je vprašanje o tem, kam oz. katero potovanje se sploh še lahko primerja s tem … V nadaljevanju je nekaj fotk, če se z miško pomaknete nad njimi, se pokaže kratek opis vsake.

M.

Za konec pa še par fotk hrane. Ja, res je tako dobro, kot izgleda, oz. še bolj. Izstopajo pa zagotovo zebujevi “stejki” in morska hrana vseh vrst!! Zraven pa seveda njihovo edinstveno pivo – THB, steklenica, 0,65 l, 5,4 % vol. :)