Uganda 2010
Tokratno, zdaj lahko napišem že lanskoletno, potovanje po Afriki se je začelo v Ugandi. Do cilja v Dar es Salamu (Tanzanija) je bilo potrebno po grobi oceni prepotovati več kot dva tisoč kilometrov v enem mesecu, kar pa na afriških tleh vsekakor predstavlja izziv. Iz tega razloga je žal za Ugando ostalo nekaj manj časa, ki pa vseeno ni ostal neizkoriščen. Še posebej so ga začinili posebni, nenačrtovani dogodki, katerih zlahka ne pozabiš. Naj dam primer. Sredi ničesar iščeš prevoz za naprej, čudežno ustavi minibus, na katerem je očitno še nekaj prostora – super. Nenavadno, vsak potnik sedi na svojem lastnem sedežu, minibus ni nabasan do stropa. Kmalu se to izkaže še za slabše, saj je bus tako sposoben doseči neverjetno velike hitrosti na še bolj neverjetno slabih cestah, medtem ko se potniku porajajo vprašanja, kot so: “Koliko od štirih zavor sploh deluje? Kakšna je zavorna pot pri tej hitrosti s temi gumami?” ipd. Med razmišljanjem opaziš mahanje nekih ljudi v belih uniformah ob cesti, kar pa voznik očitno ignorira in to dvakrat zapored :). V tretje nas “možje v belem” le uspejo ustaviti, izkaže se, da so policisti. Po 20 minutnem prerekanju med njimi in voznikom si le drznem stopiti do enega izmed njih in vprašati, kaj za hudiča se dogaja in kako kaže z našim odhodom naprej. Policist mi prijazno, strokovno in v odlični angleščini razloži, da voznik nima vozniškega dovoljenja, dovoljenja za prevoz potnikov, minibus ni registriran in je tehnično neizpraven. Na koncu policist poudari, da je njegova naloga potnikom zagotoviti varen prevoz in posledično “naš” minibus ne gre nikamor več. Pogovor hitro prekine drug policist ter pokaže proti močvirju, ki se razprostira daleč okoli ceste. Kmalu ugotovimo, da smo ostali samo še potniki in policisti, voznik pa je pobegnil v močvirje – neverjetno :). Zgodba se nadaljuje v stilu: policist uredi prevoz dalje, minibus se sproti napolni do svoje trikratne kapacitete, tako da se prtljažna vrata ne dajo več zapreti, posledično pri veliki hitrosti zgubimo moj nahrbtnik, se ustavimo, da voznik teče 200 metrov nazaj ponj itd. Na koncu vse skupaj postane že prav smešno :).
V nadaljevanju je nekaj slik samo iz Ugande, v naslednji objavi pa sledi meni najljubši del potovanja – safari.
Lp!
M.
Afrika 2010
Afrika – ljubezen na prvi obisk? Prvi obisk? Odštejmo “lanski” Madagaskar, ki je skoraj celina zase, Djerba in podobno pa itak ne sodi v to isto divjo, “afriško” kategorijo. Ne vem, mislim, da je odgovor da, bo pa definitivno treba odpotovati tja še večkrat. Na vsak način pa vsakomur ostane globoko v spominu, tako ali drugače.
Ker se letošnje leto bliža koncu, objavljam zaenkrat vsaj tri fotke, ki so pred nekaj dnevi tudi sodelovale na našem tradicionalnem fotografskem natečaju Medicinske fakultete Univerze v Mariboru :). Kasneje pa sledijo še ostale po delih, od začetka potovanja pa do konca.
Srečno 2011.
M.
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji