Quiver Tree Forest in Giants Playground
Po poskusu ropa, smo se, kar se je dalo hitro, odpravili iz Windhoeka. Prej je bilo seveda potrebno zamenjati razbito šipo, kar nam je ravno toliko podrlo plan, da smo morali spotoma najti zasilno prenočišče. Drugi dan smo uspeli priti kar daleč na jug do prve postojanke v Quiver Tree Forest kamp blizu Keetmanshoopa. Tukaj smo občudovali precej redka istoimenska “drevesa”, ki v resnici to niso. Še posebej pridejo do izraza, ko jih vidiš v tako velikem številu kot tukaj. Za popestritev med drevesi in skalami živi na stotine majhnih živalc – skalnih pečinarjev (to bi naj bilo njihovo slovensko poimenovanje), ki jih pogosto zamešajo z glodavci, vendar je pravzaprav njihov najbližji sorodnik slon – ja, 5-tonska siva žival z velikimi ušesi. Da nam popoldan ne bi bilo dolgčas, smo se udeležili hranjenja gepardov, ki jih imajo v kampu; enega izmed nas je gepard skoraj ugriznil, ampak to je že zopet zgodba zase … :) V bližini je še ena znamenitost, in sicer tako imenovan Giant’s Playground – kamnita pokrajina, kjer so se nekoč igrali “velikani” – s pomočjo fotk nadaljne predstave prepuščam vaši domišljiji…
Namibija
Prejšnji teden smo se vrnili s 5-tedenske avanture po že dolgo željeni državi na jugozahodu Afrike – Namibiji, no za dva dni smo skočili še preko vzhodne meje v Bocvano, ampak to je bilo ravno toliko, da lahko rečemo, da smo bili tam :)
V Namibiji živi približno dva milijona ljudi, tako kot v Sloveniji, le da je Namibija 40-krat večja od naše državice in je takoj za Mongolijo druga najredkeje naseljena na svetu. To se tudi občuti, saj se zna zgoditi, da se voziš cel dan in ne srečaš drugega avtomobila. Javni prevoz skoraj ne obstaja, tako da je bil edini pravi način potovanja najeti lastnega terenca s šotorom na strehi. Bivanja v lodgih si nismo mogli privoščiti, saj stanejo tudi nekaj sto evrov na osebo na noč, a kaj je lepšega, kot da ti ponoči delajo družbo razne manjše oz. večje živalce, kot recimo dva ogromna oriksa, katera smo tri dni zapored opazovali, medtem ko sta ponoči vztrajno topotala okoli naših šotorov. Veliko ljudi ima pomisleke ravno v tej smeri, vendar je z nekaj previdnosti vsak strah odveč, saj so živali pametnejše in se ljudem že v naprej na daleč izognejo, če se le da. Žal pa za našo izbrano vrsto ne morem napisati česa podobnega, namreč čisto prvi dan v prestolnici sva bila v bistvu tarča ropa, ki se na srečo ni iztekel v prid napadalcem. Med čakanjem pri rdeči luči so trije moški obkolili avto, z velikim kamnom razbili zadnjo šipo in zagrabili moj foto nahrbtnik, v katerem ni bila samo vsa foto oprema, temveč tudi večja količina gotovine, kreditne kartice, dokumenti in ostalo … Še danes ne vem, kako se mi je uspelo z eno roko stegniti nazaj, prijeti nahrbtnik, z drugo pa volan in speljati, medtem pa povleči ruzak naprej. Verjetno mi bo za zmeraj v spominu ostala slika, kako so nahrbtnik potegnili že na pol iz vozila :)
Spodaj je nekaj fotk z nakjučnih delov poti, nato pa lepo po vrsti!
Las Vegas
Za predzadnji post iz ZDA sem izbral Las Vegas, ki nam je v osnovi služil kot izhodiščna točka, kljub temu pa smo ga ob treh nočitvah še kar temeljito pregledali. To je pa tudi vse, kar bom napisal in se držal dobre stare fraze: “What happens in Vegas, stays in Vegas.” :)
Saguaro, Grand Canyon NP in Route 66
Slavni Grand Canyon je s svojo veličino seveda dih jemajoč, velika slaba stran pa je precejšnja gneča, tudi ob našem obisku, ko naj bi bila nizka sezona. Zaradi tega smo tam prespali le eno noč in se nato odpravili naprej. Nasprotno pa je prava majhna poslastica Saguaro NP, kjer lahko vidimo nešteto istoimenskih kaktusov, posamični primerki v velikosti tudi do več metrov – super motiv ob sončnem zahodu! Route 66 pa ne potrebuje posebnega komentarja, če si že ravno v bližini, se moraš peljati po njej, vsaj nekaj kilometrov :)
Hrtji novoletni sprehod 2015
Kako lepo je posvojiti hrta (pravzaprav kateregakoli psa), smo se ponovno spomnili ob vstopu v novo leto na zdaj že tradicionalnem novoletnem sprehodu po Mariboru. Kot se za vzornega psa (lastnika) spodobi, so se hrtki pustili fotografirati samo na povodcu, no, na eni fotki pa sem le ujel tudi enega poredneža brez ;)
Petrified Forest NP, White Sands National Monument
Po daljšem premoru nadaljujem z naslednjo objavo fotografij z našega potovanja po ZDA. Na zalogi imam še nekaj paketov fotk; vem, da bi marsikdo že rad videl fotke s katerega čisto drugega dela sveta, ampak, kaj morem, če pa je obiskana destinacija ponujala toliko različnih pokrajin, ki jih nismo mogli izpustiti. Prvi del je iz NP Petrified Forest v Arizoni, ki je močno presegel moja pričakovanja. Tam lahko vidimo fosilizirana debla dreves, ki so živela pred mnogo milijoni let, danes pa okamenela ležijo po slikoviti pokrajini in dajejo izgled, kot da bi jih nekdo za okras skrbno razporedil naokoli. Na nekaj fotkah sem jih za boljšo predstavo prikazal tudi pobližje. V drugem delu pa smo se odpravili 600 km stran v New Mexico, natančneje White Sands NP, kjer pa smo uživali v prostranosti puščave, katere glavna značilnost je, kot lahko sklepate že iz imena, popolnoma bel pesek. Še posebej zanimivo za tiste, ki ste že vajeni klasične, “rumeno-oranžne” barve puščave.
Mesa Verde in Canyon de Chelly
Messa Verde National Park in Canyon de Chelly National Monument nas oba popeljeta kar nekaj stoletij v preteklost, kar nam da misliti, kako so ljudje takrat preživeli v tej neizprosni pokrajini. Zanimivo si je bilo ogledati njihova bivališča, ki so si jih izdelali kar v živi skali in nastale so prave manjše vasi. Lokacija? Oba blizu točke “Four Corners”, ki je meja štirih zveznih držav, prvi v Koloradu, drugi pa 250 km stran v Arizoni. Za razliko od naravnih ali kulturnih znamenitosti, za katere že v naprej vsaj približno veš, kaj pričakovati, pa so najlepši trenutki potovanj sprotna presenečanja. Primer? Med vožnjo po brezpotjih še pred sončnim vzhodom, ko niti ne veš točno, kje si, hiter pogled proti soncu za oceno koliko časa je še, da ujameš pravo svetlobo, na obzorju pa trije prosto sprehajajoči se konji pred kuliso še temno modrega neba s prvimi toplimi žarki nasproti.
Monument Valley
Monument Valley – še ena “must see” destinacija zahoda ZDA in verjetno prva asociacija večine ljudi ob izrazu divji zahod. Slednje predvsem po zaslugi Hollywooda, ki je tukaj posnel mnogo slavnih filmov. Brez nadaljnega izgubljanja nepotrebnih besed – res je, priznam, pokrajina je res slikovita in kljub temu, da nismo uporabljali filmske kamere, je tudi fotoaparat prišel kar prav :)
Bryce Canyon National Park
Brez pretiravanja lahko za naslednji park z našega popotovanja ponovno napišem, da je izjemen. Na zemljevidu ga najdete v jugozahodnem Utah, leži pa na konkretni nadmorski višini do 2700 m, kar smo občutili tudi na svoji koži, ko smo se spopadali celo s temperaturami pod lediščem. Glavna znamenitost te pokrajine je, ne boste verjeli, še stotič, kamenje, ponovno rdeče, tokrat v za nas novih formacijah v obliki ogromnih stebrov s tu in tam malo dodatka bele in oranžne barve. Kdor osebno ne doživi norih pogledov in sprehodov med kreacijami narave, bi si mislil, da se bo Slovenec z zelene dežele do zdaj že naveličal pustega skalovja z bolj malo rastlinja. No, upam, da fotke prepričajo v nasprotno.
Capitol Reef National Park, Red Canyon
V Capitol Reef nacionalni park smo verjetno prispeli v idealnem času – na vrhuncu čudovite jeseni z vsemi njenimi toplimi barvami listja dreves. Tukaj smo si pravzaprav bolj kot ne odpočili od vseh naporov in lenarili v krasnem kampu, v katerem smo bili skoraj sami, delili smo si ga le z raznimi živalmi, recimo srnami, ki so se prosto sprehajale naokoli, pa tudi kakšen divji puran se je našel poleg ostalega. Na poti proti slavnemu Bryce Canyon nacionalnemu parku se je sončni zahod približeval prehitro, zato se je bilo seveda potrebno nekje ustaviti in izkoristiti čas – “golden hour” in narediti kakšno dobro fotko. Majhen, a zato nič manj poseben, Red Canyon se je izkazal za super izbiro. Barva skal, kot je razvidno že iz imena, ni skrivnost, podobno kot je v marsikaterem parku v teh koncih, le da je v Red Canyon-u rdeča res intenzivno rdeča. Tudi v siju mesečine (na zadnji fotografiji) je neverjetno zažarela :)
Canyonlands National Park
V Canyonlands nacionalni park smo prišli brez nekih hudih pričakovanj in zato bili pozitivno presenečeni nad ponovno čisto novo, posebno pokrajino z izjemnimi razgledi nad kanjoni, ki sta jih ustvarila Green River in Colorado River. Zaradi pomanjkanja časa pravega trekinga v surovo divjino nismo uspeli doživeti, mogoče niti nič slabega, saj gre tukaj za res enega izmed bolj odročnih krajev. O tem se lahko prepričamo v filmu 127 Hours, posnetem po resničnem dogodku, kjer se je mlad popotnik zagozdil med skale in se po več dneh rešil na edini možen način, (opozarjam – spoiler alert), tako da si je sam odrezal eno roko. Prespali smo le enkrat in to na zadnjem od samo desetih mest, ki so v parku na voljo za kampirat. Z nekaj iznajdljivosti oziroma rahlim trikom smo si priborili naše mesto pod soncem. Edina znamenitost, kjer je najverjetneje vedno gneča, je popularni Mesa Arch. Spodnji del oboka namreč med sončnim vzhodom za nekaj trenutkov zažari, kot da bi bil umetno osvetljen. Kakorkoli že, narava se je v našem primeru odločila, da ne bo prenašala te neugledne gneče fotografov in je tik pred tem, ko bi sonce pokukalo izza skal, nad nas poslala oblake in fotografije so splavale po vodi. Pa še prav je imela!
Antelope Island, Arches National Park
Nadaljevanje našega potepanja po Ameriki nas je vodilo na Antelope Island, ki je otok na Velikem slanem jezeru, po katerem se imenuje tudi Salt Lake City. Centralni del otoka se dvigne kar precej nad gladino jezera in tako nudi izjemen razgled na čudovito obalo. Če komu sama pokrajina ni dovolj, se lahko malo potrudi in poišče kakšnega izmed prebivalcev otoka, kot so recimo antilope, ovce, zajci, srnjad, kojoti ali pa, verjetno najbolj zanimivi, bizoni – tukaj jih prebiva nekje do 700.
Nato je sledil 450 km oddaljeni, že težko pričakovani Arches National Park – eden izmed bolj priljubljenih parkov v ZDA, še posebej med fotografi. Edinstvena kombinacija kamninske sestave in klimatskim razmer z velikmi razponi temperature je izoblikovala neverjetne geološke formacije oz. pokrajino z največjo gostoto naravnih obokov na svetu. Največji med njimi dosegajo velikosti tudi do 100 metrov. Pravi užitek se je bilo sprehajati pod njimi in jih fotografirati.
San Francisco, Bonneville
Od načrtovanih treh dni v San Fransciscu nisem pričakoval kaj posebnega, ker me načeloma mesta ne zanimajo toliko kot narava. Kakšna zmota. To mesto je res nekaj posebnega; isto sem naknadno slišal tudi od vsakega, ki je tam že bil. Fotoaparat je bil sicer v drugem planu, je bil pa utrip mesta toliko bolj pristno doživet. Zagotovo se sem še kdaj vrnem.
Od SF smo se nato odpravili proti 10 ur vožnje oddaljenim Bonneville salt flats. Takrat smo že bili vajeni večjih razdalj, zato smo tudi s to potjo opravili kot za šalo. Bonneville slane ravnine so najbolj znane po podiranju hitrostnih rekordov. Na srečo nismo naleteli na kakšen tak dogodek in smo imeli to krasno pokrajino čisto zase. Super :)
Od Las Vegasa do San Francisca
Zanimivo je pravzaprav postalo že tri dni pred odhodom v ZDA, ko smo na lastni koži ugotovili, da se zadeve ne odvijajo samo v Sloveniji v “banana republica style”, ampak tako delujejo tudi preko luže. Skratka, tik pred odhodom se je zgodil “government shutdown”, domov so poslali skoraj milijon javnih uslužbencev, posledično so bili zaprti tudi nacionalni parki – naša glavna interesna destinacija. Na srečo našega plana prvi teden to ni preveč zmotilo, saj smo poleg San Francisca obiskali lokacije, ki ne spadajo pod NP, zato pa niso bile nič manj zanimive. Naj jih le na kratko omenim. Bodie – zapuščeno mesto iz časov zlate mrzlice, ki so ga do danes ohranili takšnega, kot so ga takrat zapustili še zadnji iskalci zlata. Mono lake – veliko, slano, starodavno jezero, okoli katerega nastajajo impresivne apnenčaste strukture – tufe. Mammoth hot springs – naravni vroči vrelci, v katerih smo se kopali sredi puščave. Za konec pa še, vsaj zame, najbolj zanimiv del tega dela poti – White mountains, sušno gorovje, visoko krepko čez 3000 metrov, kjer lahko vidimo najstarejša drevesa na svetu. Pokrajina, ki bolj spominja na teren s katerega drugega planeta, po njem pa posamezni bori, stari tja do 5000 let. Vrhunsko.
USA 2013
Včeraj smo se vrnili z enomesečnega potepanja po jugozahodnem delu ZDA. “Wild wild west”, drži, divji, pa tudi izjemno lep. Prevoženih je bilo okoli 10600 km, videnega in doživetega ogromno … Za začetek ena fotka, ki je nastala na podlagi spanja na lokaciji v avtu, vstajanja pred sončnim vzhodom, vožnje po nepoznanem terenu v puščavo in še dodatnega pešačenja 2 km do motiva. Za piko na i pa še stojalo, brezžični prožilec in plezanje na skalo :)
Posočje 3.
Še zadnji sklop fotk s tistega konca. Nekje je bilo rečeno, da ima vsak slovenski fotograf v arhivu fotografijo slapa Kozjak, ki velja za enega najlepših pri nas. No, zdaj jo imam tudi jaz. Glede na prebrano pred obiskom se nisem mogel odločiti ob kateri uri bo najboljša svetloba za fotkat, zato sem šel na varno varjanto in vstajanje ob 4:30 zjutraj ni bilo zaman, ne toliko zaradi svetlobe, kot pa zaradi kolon ljudi, ki jih je bilo srečati na poti nazaj. Da pokomentiram še zadnji dve fotki. Sta rezultat plezanja, preskakovanja struge potoka Predelica, področje katere je bilo leta 2000 opustošeno v enem največjih zemeljskih plazov pri nas in je zaradi tega precej divje ter terja kar nekaj spretnosti, da se prebiješ skozi; čelada močno priporočena. Končni cilj spodnjega dela je Poševni slap, katerega fotke danes ne boste videli, ker obisk ob ustrezni svetlobi zaradi muhastega vremena ni bil mogoč, zato pa dve fotki s poti, ki sta nastali s pomočjo stojala in daljinskega prožilca. Sigurno se tja še vrnem.
Posočje 2.
Kot že omenjeno, Posočje – best of Slovenia. Neskončno možnosti, aktivnosti za vsakogar. Tudi za kosmatince. No, raftali nismo, niso imeli rešilnih jopičev za tako suhe pse – shame on them.
Posočje
Letošnji poletni dopust je bil prisilno prilagojen najnovejšemu pasjemu članu familije – na drugi fotki desni :) Izbrali smo Posočje, za moje pojme eden izmed najlepših koncev pri nas. Vsakič znova ko si tam, si presenečen nad divjo, a čudovito pokrajino. Moram pa priznati, da ni bilo lahko narediti dobre fotke s prstom desne roke na sprožilcu, v levi roki pa povodec s hiperaktivnim malim italijanskim hrtom :) Za danes samo nekaj fotk, ostale pa v naslednji objavi.
P.s. za nekaj dni smo se zapeljali še v Dalmacijo, saj je počitnikovanje na Hrvaškem skoraj slovenska tradicija, ki pa je vsakič znova ne razumem. Lepo povedano, skrije se lahko pred našimi naravnimi lepotami :)
Whippet went to a Zoo
Mali hrt si je zelo želel obiskati živalski vrt, zato ga niti sneg ni ustavil! Najbolj je užival ob gledanju morskih levov :)
Münich
Nekaj fotk z obiska prijateljev v Münichu pred časom. Seveda bi se pred objektiv spodobilo postaviti kakšno pivo, presto, klobaso ali kaj podobnega, vendar bi to bilo že skoraj dolgočasno. Vse prej kot dolgočasni pa so surferji, ki jih sredi mesta res ne bi pričakoval, pa vendar celo leto veselo surfajo na reki Eisbach, ki teče skozi mestni park – Englischer Garten – eden največjih urbanih parkov na svetu. Za konec pa še nekaj malo bolj značilnega: BMW in olimpijski stolp (z dodatkom) :)
Kranjska Gora in okolica
Slovenci imamo res srečo, saj lahko, takrat ko ni časa odpotovati kam dalj, sedemo v avto in smo v roku dveh urc na kateremkoli delu Slovenije in prav povsod je lepo. Ko bi le še bencin bil cenejši :) Tokrat je bila za tri dni izhodiščna točka Kranjska Gora, izleti pa predvsem razne vodne naravne znamenitosti tam okoli.
Maroko – Medina, Cascades d’Ouzoud
Še zadnji post o Maroku, potem pa obljubim, da samo še sveža roba :)
Medina v Fezu je ena od “must see” lokacij, če ste v Maroku. V osnovi se ni spremenila že kakšno tisočletje, če izvzamemo nekaj modernih pridobitev, kot so npr. satelitski krožniki, ki kazijo neverjeten pogled v preteklost. Gre za območje za zidovi, ki velja, za največje urbano področje brez avtomobilov. Pa ne zato, ker jih ne bi hoteli, ampak ker so ulice enostavno preozke za njih. Transport zato še vedno poteka s pomočjo oslov in mul. Vedno je treba paziti na opozorilni klic “balak”, ki pomeni, da se umakni ali pa te bodo pohodili :) Medina se lahko pohvali tudi z največjo mošejo v Afriki in verjetno najstarejšo univerzo na svetu. Pravzaprav je vse skupaj tako veliko, da je težko videti kot celoto, nazaj pa ni mogoče stopiti zaradi okoliških stavb. V notranjosti medine najdemo več kot 60 vodnjakov, mnogo manjših mošej, nešteto stojnic, delavnic, tržnic in znamenitih usnjarn, ki jih je težko zgrešiti, glede na to, da te ljudje na vsakem koraku vabijo vanje, kar lahko po določenem času že postane precej tečno :) Ko se le odločiš za ogled, ti ob vhodu ponudijo vejico svežega mentola, da si jo držiš pred nosom in poskušaš omiliti neverjetno neznosen vonj. Kakršna dejavnost – takšen vonj, nič presenetljivega. V medini dandanes še vedno živi okoli 150 tišoc ljudi. Če se ob raziskovanju ulic ne boste izgubili, potem sta samo dve možnosti: niste vstopili več kot 100 metrov za obzidje ali pa imate v glavi vgrajen gps in naložene zemljevide, ki drugače pomojem sploh ne obstajajo :)
Tudi slapovi Ouzoud, ki se nahajajo okoli 160 km SV od Marrakecha, so lokacija vredna obiska. Visoki so 110 metrov, obkroža jih lepa narava, ki jo še popestrijo tamkajšnje opice. So zelo priljubljena destinacija za bogatejše domačine, ki pridejo tja na oddih, kar je bilo precej zanimivo opazovati.
Maroko – Todra, Dades Gorge, Atlas
Spet se je našlo nekaj časa, zato nadaljujem s popotniškimi fotkami iz Maroka. Skalnate formacije iz Todre in Dades Gorge ne potrebujejo besedneg opisa oz. nasprotno, celo škodil bi jim lahko. Najbolje da si to ogledate v živo, če pa to ni možno, vam lahko v tolažbo ponudim nekaj fotk :) Podobno je tudi s pokrajinami Atlasa, na žalost pa smo ga le na hitro prečkali v enem dnevu.
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji