Safari 2. del – Lake Manyara, Tarangire
Za konec safarija sta ostala še dva nacionalna parka, precej manjša, vendar pa s svojimi nekaj več kot 3000 kvadratnimi kilometri prav nič manj zanimiva. Kot dokaz bom opisal le en dogodek, da ne bo preveč teksta (konec koncev bi naj to bil le foto blog). Torej, opazimo razburjen trop opic, ki skače okoli neznane točke konflikta. Sprašujemo se, le kaj bi ta točka lahko bila. Ko se še nekoliko približamo, ugotovimo, da je ta točka bolj črta oz. vijuga, ki se ji z drugimi besedami reče kača, natančneje piton. In ne kakršenkoli piton, ampak piton, ki je pravkar pojedel eno članico opičjega tropa. Vsi smo ostali odprtih ust in tudi zaslonk :)
Safari 1. del, Serengeti in Ngorongoro krater
Safari v svahiliju, najbolj razširjenem jeziku vzhodnoafriških držav, pravzaprav pomeni na splošno potovanje. Zame pomeni čisto nekaj drugega, nekaj najboljšega kar lahko človek vidi, najboljše kar sem do sedaj doživel. Na tisoče živali od bivolov, gnujev, zeber, različnih antilop, žiraf, slonov, nosorogov, nilskih konjev, do znamenitih afriških plenilcev; vse kar si prej videl samo v dokumentarcih, zdaj doživiš v živo – neprecenljivo. In še mimogrede, velik odstotek dokumentarcev o afriških živalih je posnet prav v teh dveh nacionalnih parkih, ki sta skupaj velika kot naša Slovenija :). Spati v šotoru pod zvezdnim nebom in poslušati “smejanje” hijen ter smešnih zvokov divjih prašičkov, biti priča krvavemu lovu najhitrejšega tekača – geparda, dobiti želje za dobro jutro od čisto pravega slona, medtem ko lezeš iz šotora še popolnoma zaspan, fotografirati levjo družinico na nekaj metrov v džipu z odprto streho, pri čemer ti mama prav neprijazno pokaže zobe, vstati še v mraku na vrhu kraterja s premerom 20 km s pogledom na divjo Afriko pod seboj in se prebujati skupaj z njo; vse to so stvari, ki so nepredstavljive komur tega še ni doživel, zame nepozabne in upam, da ponovljive v čimkrajšem možnem času.
… in še najboljša pesem o Afriki :)
M.
Afrika 2010
Afrika – ljubezen na prvi obisk? Prvi obisk? Odštejmo “lanski” Madagaskar, ki je skoraj celina zase, Djerba in podobno pa itak ne sodi v to isto divjo, “afriško” kategorijo. Ne vem, mislim, da je odgovor da, bo pa definitivno treba odpotovati tja še večkrat. Na vsak način pa vsakomur ostane globoko v spominu, tako ali drugače.
Ker se letošnje leto bliža koncu, objavljam zaenkrat vsaj tri fotke, ki so pred nekaj dnevi tudi sodelovale na našem tradicionalnem fotografskem natečaju Medicinske fakultete Univerze v Mariboru :). Kasneje pa sledijo še ostale po delih, od začetka potovanja pa do konca.
Srečno 2011.
M.
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji