Joshua Tree National Park
Joshua Tree nacionalni park je pravi mali biser v južni Kaliforniji. Po ameriških merilih mali, nekaj več kot tri tisoč kvadratnih kilometrov, po slovenskih niti ne, tako da nam tam seveda ni bilo dolgčas. Nahajali smo se na stičišču puščave Mojave in puščave Colorado, kar je botrovalo zelo raznoliki pokrajini in rastlinju. Glavna atrakcija so seveda drevesa, po katerih ima park tudi ime in res so prekrasna, ob sončnem vzhodu, zahodu ali pa le ob soju zvezd, njihovo ogromno število le še potencira vse skupaj. Vsekakor ena lepših lokacij z našega potepanja.
S tem končno tudi zaključujem poročanje o jugozahodnem delu ZDA. Videli smo ogromno, tempo je bil kar hud, pa kljub temu smo veliko izpustili. Zagotovo se bo potrebno še kdaj vrniti.
Čez dva dni se odpravljamo na do zdaj največji potovalni izziv – 36 dni divje Namibije, mogoče tudi Bocvane. Se vidimo kmalu spet s svežimi fotografijami!
Saguaro, Grand Canyon NP in Route 66
Slavni Grand Canyon je s svojo veličino seveda dih jemajoč, velika slaba stran pa je precejšnja gneča, tudi ob našem obisku, ko naj bi bila nizka sezona. Zaradi tega smo tam prespali le eno noč in se nato odpravili naprej. Nasprotno pa je prava majhna poslastica Saguaro NP, kjer lahko vidimo nešteto istoimenskih kaktusov, posamični primerki v velikosti tudi do več metrov – super motiv ob sončnem zahodu! Route 66 pa ne potrebuje posebnega komentarja, če si že ravno v bližini, se moraš peljati po njej, vsaj nekaj kilometrov :)
Petrified Forest NP, White Sands National Monument
Po daljšem premoru nadaljujem z naslednjo objavo fotografij z našega potovanja po ZDA. Na zalogi imam še nekaj paketov fotk; vem, da bi marsikdo že rad videl fotke s katerega čisto drugega dela sveta, ampak, kaj morem, če pa je obiskana destinacija ponujala toliko različnih pokrajin, ki jih nismo mogli izpustiti. Prvi del je iz NP Petrified Forest v Arizoni, ki je močno presegel moja pričakovanja. Tam lahko vidimo fosilizirana debla dreves, ki so živela pred mnogo milijoni let, danes pa okamenela ležijo po slikoviti pokrajini in dajejo izgled, kot da bi jih nekdo za okras skrbno razporedil naokoli. Na nekaj fotkah sem jih za boljšo predstavo prikazal tudi pobližje. V drugem delu pa smo se odpravili 600 km stran v New Mexico, natančneje White Sands NP, kjer pa smo uživali v prostranosti puščave, katere glavna značilnost je, kot lahko sklepate že iz imena, popolnoma bel pesek. Še posebej zanimivo za tiste, ki ste že vajeni klasične, “rumeno-oranžne” barve puščave.
Bryce Canyon National Park
Brez pretiravanja lahko za naslednji park z našega popotovanja ponovno napišem, da je izjemen. Na zemljevidu ga najdete v jugozahodnem Utah, leži pa na konkretni nadmorski višini do 2700 m, kar smo občutili tudi na svoji koži, ko smo se spopadali celo s temperaturami pod lediščem. Glavna znamenitost te pokrajine je, ne boste verjeli, še stotič, kamenje, ponovno rdeče, tokrat v za nas novih formacijah v obliki ogromnih stebrov s tu in tam malo dodatka bele in oranžne barve. Kdor osebno ne doživi norih pogledov in sprehodov med kreacijami narave, bi si mislil, da se bo Slovenec z zelene dežele do zdaj že naveličal pustega skalovja z bolj malo rastlinja. No, upam, da fotke prepričajo v nasprotno.
Capitol Reef National Park, Red Canyon
V Capitol Reef nacionalni park smo verjetno prispeli v idealnem času – na vrhuncu čudovite jeseni z vsemi njenimi toplimi barvami listja dreves. Tukaj smo si pravzaprav bolj kot ne odpočili od vseh naporov in lenarili v krasnem kampu, v katerem smo bili skoraj sami, delili smo si ga le z raznimi živalmi, recimo srnami, ki so se prosto sprehajale naokoli, pa tudi kakšen divji puran se je našel poleg ostalega. Na poti proti slavnemu Bryce Canyon nacionalnemu parku se je sončni zahod približeval prehitro, zato se je bilo seveda potrebno nekje ustaviti in izkoristiti čas – “golden hour” in narediti kakšno dobro fotko. Majhen, a zato nič manj poseben, Red Canyon se je izkazal za super izbiro. Barva skal, kot je razvidno že iz imena, ni skrivnost, podobno kot je v marsikaterem parku v teh koncih, le da je v Red Canyon-u rdeča res intenzivno rdeča. Tudi v siju mesečine (na zadnji fotografiji) je neverjetno zažarela :)
Canyonlands National Park
V Canyonlands nacionalni park smo prišli brez nekih hudih pričakovanj in zato bili pozitivno presenečeni nad ponovno čisto novo, posebno pokrajino z izjemnimi razgledi nad kanjoni, ki sta jih ustvarila Green River in Colorado River. Zaradi pomanjkanja časa pravega trekinga v surovo divjino nismo uspeli doživeti, mogoče niti nič slabega, saj gre tukaj za res enega izmed bolj odročnih krajev. O tem se lahko prepričamo v filmu 127 Hours, posnetem po resničnem dogodku, kjer se je mlad popotnik zagozdil med skale in se po več dneh rešil na edini možen način, (opozarjam – spoiler alert), tako da si je sam odrezal eno roko. Prespali smo le enkrat in to na zadnjem od samo desetih mest, ki so v parku na voljo za kampirat. Z nekaj iznajdljivosti oziroma rahlim trikom smo si priborili naše mesto pod soncem. Edina znamenitost, kjer je najverjetneje vedno gneča, je popularni Mesa Arch. Spodnji del oboka namreč med sončnim vzhodom za nekaj trenutkov zažari, kot da bi bil umetno osvetljen. Kakorkoli že, narava se je v našem primeru odločila, da ne bo prenašala te neugledne gneče fotografov in je tik pred tem, ko bi sonce pokukalo izza skal, nad nas poslala oblake in fotografije so splavale po vodi. Pa še prav je imela!
Safari 2. del – Lake Manyara, Tarangire
Za konec safarija sta ostala še dva nacionalna parka, precej manjša, vendar pa s svojimi nekaj več kot 3000 kvadratnimi kilometri prav nič manj zanimiva. Kot dokaz bom opisal le en dogodek, da ne bo preveč teksta (konec koncev bi naj to bil le foto blog). Torej, opazimo razburjen trop opic, ki skače okoli neznane točke konflikta. Sprašujemo se, le kaj bi ta točka lahko bila. Ko se še nekoliko približamo, ugotovimo, da je ta točka bolj črta oz. vijuga, ki se ji z drugimi besedami reče kača, natančneje piton. In ne kakršenkoli piton, ampak piton, ki je pravkar pojedel eno članico opičjega tropa. Vsi smo ostali odprtih ust in tudi zaslonk :)
Marko Einfalt 
Nedavni komentarji